background.png

Moja Pot

Čudovito, kadar se zgodi: Da se počutiš za nekaj poklicanega. Imela sem neverjetno srečo, da se mi je natančno to zgodilo – med nosečnostjo in ob rojstvu mojega prvega otroka. Spremljanje mojih babic je name naredilo tak vtis in mi zapustilo tak pečat, da mi je šla po glavi le še ena misel:

Postala bom babica.

Moje življenje pa naj bi potekalo čisto drugače …​

Tedaj sem študirala ruščino in publicistiko in nisem imela niti najmanjših ambicij, da bi se posvetila kakšnemu zdravstvenemu poklicu. A zanimanje za porodniško pomoč se ni zmanjšalo. Peljala sem se celo na kongrese, še preden sem začela z babiško izobrazbo.
Danes imam štiri otroke ter poklic, ki me popolnoma izpolnjuje. Babica sem z dušo in telesom – in še vedno me fascinira delo v svobodni praksi.

Vesela sem tudi, da lahko poučujem na univerzi za babiške vede v Celovcu, in da lahko posredujem naprej svoje znanje, svoje izkušnje – in svojo ljubezen do poklica. Mnenja sem, da je izredno važno, da so babice dobro šolane. Da razumejo, kaj se dogaja med porodom. Razumejo ne le z glavo, temveč tudi s srcem.

Last but not least bi rada omenila še svojega čudovitega moža, očeta mojih otrok, brez katerega  ne bi mogla opravljati svojega poklica v tej intenzivnosti.

200425_Zala_Lebzelt_9573.jpg
background.png

Naredimo prostor za čudež.

Stift-Viktring-Straße 8, 9073 Viktring